Rastlina meseca

Nov mesec, nova rastlina

V rubriki Rastlina meseca Vam vsak mesec predstavljamo novo rastlino. Spodaj najdete tudi predstavitve rastlin iz preteklih mesecev.

Bela omela (znanstveno ime Viscun album)

Bela omela je polzajedavec na gozdnih in sadnih drevesih. Nekoč sveta rastlina ima še danes za mnoge mističen pomen, posebno v božičnem času. Ljudsko poimenovanje »ptičji lim« se nanaša na lepljive jagode, ki so jih uporabljali za lovljenje ptičev. Kot zdravilna rastlina je primerna tista, ki raste na sadnem drevju. Spomladi in jeseni nabiramo listke in cvetke. Vse polno je razlag o njenih zdravilnih učinkih pri visokem krvnem tlaku, boleznih ščitnice, aterosklerotičnih spremembah srca in ožilja, različnih krčih, vendar se je pred uporabo potrebno posvetovati z zdravnikom. V novejšem času se zanjo zanima znanstvena medicina v povezavi z zdravljenjem raka.

Bršljan (znanstveno ime Hedera helix)

Bršljan smo izbrali za simbol našega društva. Ima mnogo lastnosti, ki jih želimo negovati. Vednozelena ovijalka, vendar ne zajedavka, se širi tako v višave kot v svojo okolico in daje zavetje mnogim bitjem. Poznojesenski cvetovi nudijo zadnjo pašo čebelam in drugim žuželkam. Pozimi so listi pomemben vir hrane divjim živalim. Z jagodami, ki so sicer za ljudi strupene, se pozimi in zgodaj spomladi hranijo ptiči. Pri uporabi listov, ki jih nabiramo in sušimo maja in junija, moramo biti previdni. V raziskavah so dokazali protibakterijsko, protivirusno, protiglivično in protivnetno delovanje učinkovin iz listov bršljana. Kot standardizirane pripravke jih uporabljamo pri hudem kašlju otrok. V kozmetiki jih dodajajo različnim negovalnim kremam in pripravkom proti celulitisu.

Dišeča vijolica (znanstveno ime Viola odorata)

Dišeča vijolica raste divje po živih mejah, gozdnih robovih in bregovih. Privabita nas intenzivno modro vijolična barva cvetov in močan vonj. Vsebuje podobne sestavine kot njene nedišeče sorodnice, ki cvetijo spomladi in divja vijolica (znastveno ime Viola tricolor), ki raste kot plevel na njivah in cveti čez vse leto. Nabiramo celo rastlino. Uporabljamo jo pri suhih vrstah kašlja. Pospešuje tudi izločanje urina in potenje. Listi so blago odvajalo, korenine pa močnejše; z njimi lahko izzovemo bruhanje. S cvetki lahko okrasimo sladice ali zelenjavne krožnike.

Divji kostanj (znanstveno ime Aesculus hippocastanum)

Divji kostanj je mogočno drevo, ki raste največkrat kot okrasno. Nekoč razširjen po vsej Evropi se je po zadnji ledeni dobi ohranil le še na Balkanskem polotoku, od koder so ga prinesli k nam. V zdravilne namene so uporabni list, lubje, cvetovi in semena. Cvet dodajajo znamenitemu “domačemu jegermajstru”. V knjigi Dobrote tete Johance je recept za pripravo pod imenom Pijača naše Johance. Lubje so včasih uporabljali namesto kinina pri malariji. V novejšem času največ uporabljamo seme divjega kostanja zaradi ugodnega vpliva pri kroničnem venskem popuščanju in sploh pri preprečevanju nastajanja oteklin. Za to je odgovoren saponinski kompleks escin.

Drobnocvetni vrbovec (znanstveno ime Epilobium parviflorum)

Drobnocvetni vrbovec je drobna, nekaj cm visoka, skoraj neopazna rastlina, ki raste ob vlažnih gozdnih poteh, bregovih potokov, v kotanjah planinskih pašnikov, gozdnih posekah, povsod, kjer je dovolj vlažnega humusa. Listi spominjajo na vrbove, cvetki so drobni, nežno rožnati, semena imajo dlačice, s pomočjo katerih jih veter zanese daleč naokoli. Cvete od junija do septembra. Takrat nabiramo zgornjo polovico rastline. Iz posušene zeli kuhamo čaj, ki ga priporočajo predvsem moškim z benigno povečano prostato. Čajna mešanica Društva za zdravilne rastline Zasavje, s pomenljivim imenom Korenjak, poleg drobnocvetnega vrbovca vsebuje še njivsko preslico, črno koprivo, poprovo meto, zlato rozgo in liste breze.

Hrast (znanstveno ime Quercus)

Hrast v slovenskem prostoru predstavlja več dreves: graden (znanstveno ime Quercus petraea) in dob (znanstveno ime Quercus robur), ki sta najpogostejša v celinskem delu ter cer (znanstveno ime Quercus cerris) in puhasti hrast (znanstveno ime Quercus pubescens), ki ju najdemo v toplejših predelih. To mogočno drevo, ki je že v preteklosti imelo močan simbolni pomen pri mnogih narodih, lahko doseže izjemno velikost in starost. V zdravilne namene izkoriščamo čreslovine v skorji mladih vejic. Pri blagih vnetjih genitalnega in analnega predela delamo sedežne kopeli. Prevretek lahko uporabimo za grgranje, izpiranje manjših ran in pri driskah. Droge nikoli ne uporabljamo dlje kot 2 tedna. Mleti želodi so odličen nadomestek kave.

Lipa (znanstveno ime Tilia plathyphyllos) in lipovec (znanstveno ime Tilia cordata)

Lipa in lipovec sta po zdravilnih činkovinah enakovredni vrsti. Lipovec cveti teden ali dva pozneje kot lipa. Mogočno drevo z opojno dišečimi cvetovi je bilo cenjeno že v antiki. Pri starih Slovanih so se pod njo zbirali modreci. Simbolizira prijateljstvo in pravičnost. V zdravilne namene nabiramo cvetove z ovršnimi listi. Poparek pospešuje znojenje in pomirja. Uporabljamo ga pri prehladnih obolenjih. Oglje iz lipovega lesa ponekod še danes uporabljajo pri črevesnih in kožnih obolenjih.

Navadna breza (znanstveno ime Betula pendula)

Navadna breza zraste kot pionirska vrsta na degradiranih področjih ali posekah. Za svojo rast potrebuje veliko svetlobe. Častili so jo stari Slovani in narodi na severu. Značilno belo steblo in rahli listki simbolizirajo žensko lepoto in nežnost. Moški in ženski cvetovi imajo obliko mačic. Cvetni prah lahko pri občutljivih ljudeh sproži alergijsko reakcijo. V zdravilne namene nabiramo lubje, liste in lepljive popke. Spomladi lahko navrtamo drevo in dobimo brezov sok, ki ga uporabljamo kot sladilo ali za nego las. Brezovi listi vsebujejo učinkovine, ki pospešijo izločanje urina. Priporočajo jo pri revmatskih obolenjih in odsvetujejo pri srčnem popuščanju in v času nosečnosti.

Ozkolistni trpotec (znanstveno ime Plantago lanceolata)

Ozkolistni trpotec je trajna zel, ki zraste med travo po vsaki košnji na novo. Vedenje o zdravilnih učinkih trpotca je že zelo staro in se je ohranilo do današnjih dni. Že kot otroci smo si delali zelene povoje ob manjših ranah in pikih žuželk. Starši so nam ob hudem kašlju ponujali okusen trpotčev sirup. Liste lahko tudi posušimo in uporabimo za čaj. Posušiti jih moramo na hitro, da ne postanejo temni, taki so neuporabni. Mlade sveže trpotčeve liste dajemo v zelenjavne juhe in smutije. Za spodbujanje prebave priporočajo svež sok iz mladih listov. Cvetke lahko na hitro prepražimo in uporabimo kot “zelene ocvirke”.

Plavica ali modri glavinec (znanstveno ime Centaurea cyanus)

Plavica ali modri glavinec je skoraj izginil iz naših žitnih polj. Danes lahko kupimo seme plavic najrazličnejših barv, vendar v zdravilne namene uporabljamo le modro plavico. Čez poletje nabiramo cvetne glavice, obtrgamo koške in sušimo v temnem prostoru, da ohranimo izrazito modrino, ki daje čajnim mešanicam opazno barvo. Za zdravilne namene uporabljamo njen diuretičen učinek. Cvet plavice vsebuje veliko snovi, ki vpijajo vodo, zato kreme narejene iz nje, delujejo vlažilno in jih priporočajo za nego suhe kože, posebno okoli oči. Tudi hidrolat iz plavice lahko uporabimo v kozmetiki kot tonik za nego kože.

Pomladanski jeglič (znanstveno ime Primula veris)

Pomladanski jeglič je zelnata trajnica s kratko rjavo korenino. Ima pritlično rozeto iz nekoliko zgrbančenih podolgovato jajčastih listov. Stebla so visoka 10 do 20 cm, na katerih so skupine trobentastih cvetov z zlatorumenimi venčnimi in zelenimi čašnimi listi. Jeglič cveti od marca do maja. Raste po skoraj celi Evropi in Aziji, na sončnih travniki, ob gozdnih mejah in po grmovnatih predelih v gorskem svetu. Največkrat uporabljamo korenine jegliča, ki jih nabiramo v zgodnji jeseni. Sveže imajo prijeten, na janež spominjajoč vonj in rahlo trpek, grenek in praskajoč okus. Posušene korenine so brez vonja. Iz njih lahko pripravimo zdravilni čaj ali jih dodamo čajnim mešanicam. Zaradi blagodejnih učinkov pri kašlju je tekoči ekstrakt korenin jegliča pogosto sestavina sirupov. Uporabljamo tudi cvetove jegliča, ki imajo prijeten meden vonj ter sladkoben okus. Nabiramo jih skupaj s cvetnimi čašami. Tudi iz njih pripravljamo zdravilni čaj. Čaj, pripravljen iz korenin jegliča, uporabljamo pri bronhitisu, kašlju, ki spremlja prehladna obolenja, pri oslovskem kašlju in astmi. Jeglič utekočinja gosto sluz in lajša izkašljevanje. Pospešuje tudi tvorbo seča, zato ga v ljudskem zdravilstvu uporabljajo pri revmatičnih težavah. Cvetovi jegliča naj bi delovali pomirjevalno, zato jih uporabljajo pri nespečnosti in hiperaktivnosti. (Tilka Cuder, mag. farm.)

Šipek (znanstveno ime Rosa canina)

Šipek in njemu podobne divje vrste so pramame vseh vzgojenih vrtnic. Rastlini so nekdaj pripisovali čudežno moč pri zdravljenju pasje stekline, od tod tudi ime “kanina”, pasja. Maja nabiramo cvetove, ki dajejo lepo barvo in vonj čajnim mešanicam, kremam in napitkom. Jeseni obiramo živo rdeče plodove, jih narežemo, očistimo belkastih laskov in posušimo za čaj, ki ga lahko pijemo skozi daljši čas; priporočljiv je pri vnetju mehurja in ledvic, posebno pri ljudeh, ki so nagnjeni k nastanku peska v sečilih. Šipek je pomemben vir vitamina C. V Društvu za zdravilne rastline Zasavje delamo čajno mešanico iz narezanih zgornjih delov ajde in šipkovih plodov za utrjevanje celične stene žil.

Trobentica (znanstveno Primula vulgaris)

Trobentica je najbolj razširjen predstavnik iz rodu jegličev pri nas. Njeno latinsko ime je izpeljanka iz besede “primus”, prvi, torej “pomladi prva hči”. Otroci jih na sprehodih po travnikih in obronkih gozdov z veseljem nabirajo, posrkajo sladek nektar iz cvetov, se trudijo na cvet zatrobiti in ga na koncu še pojejo. Mladi listi so bogat vir vitamina C, skupaj s cvetjem jih lahko dodajamo solatam in krasimo še mnoge sladke in slane jedi. Posušene cvetove dodajamo čajnim mešanicam, ki jih uporabljamo pri prehladih in kašlju.